Slovenščina je združeni naziv za uradni knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in govore, ki jih govorijo ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga okoli 2,5 (dva in pol) milijona govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij. Slovenščina je zahodni južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dualizem - dvojino. Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica, pisava imenovana po Ljudevitu Gaju, ki jo je priredil po češkem črkopisu. Slovenska gajica se imenuje slovenica. Pišemo jo od marčne revolucije 1848. Do takrat smo uporabljali bohoričico. Slovenščina je državni jezik v Sloveniji in uradni jezik Republike Slovenije, kot je zapisano v 11. členu Ustave Republike Slovenije. Slovenski jezik prvotno pomeni slovanski jezik. Nemci so slovenščino nekoč imenovali "wendisch" oz. "Windisch", Slovenci pa tudi kranjski jezik, vendar se to pokrajinsko ime zanj ni uveljavilo. Slovenski prebivalci Koroške in Štajerske so se imenovali Slovence že v 18. stol. Koren sloven- je bil pri Slovanih znan tudi v Rusiji, ob Labi na sedanjem Nemškem (Slovinci), na Slovaškem, pa tudi na hrvaškem kajkavskem (Zagreb, Čakovec, do pred Karlovcem) in še celo čakavskem področju ob Jadranskem morju na jugu vse do Dubrovnika (slovinski). Hrvati naš jezik imenujejo slovenski, Srbi slovenački, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, angleško njegovo ime je Slovene/Slovenian. Latinski izraz zanj je lingua Slavonica oz. lingua Slovenica. Tudi Slovaki imenujejo svoj jezik slovensky, prebivalke so Slovenke, jezik tudi slovenčina, deželo svojo pa Slovensko. Slovenščino govori približno 2,3 milijona ljudi, večinoma v Sloveniji (1.727.360). Poleg tega jo govorijo še v Italiji (100.000 v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji, na Goriškem in na Tržaškem), na Koroškem v Avstriji (50.000), v Istri na Hrvaškem (25.000), v madžarskem Porabju (3.200) in v drugih delih Evrope kot tudi drugod po svetu (v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki) (400.000). Slovenščina ima 25 črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž, s katerimi se zapisuje 29 glasov. Pozna 3 slovnična števila, 6 sklonov z osmimi sklanjatvami in tremi slovničnimi spoli. Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Napisani so z latinično pisavo, po izsledkih paleografske raziskave so nastali na Koroškem v obdobju 972-1039. Besedila, ki jih vsebujejo, so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju. V srednjem veku še ni prišlo do nastanka del v slovenskem jeziku, razen cerkvenih molitvenikov in kronikalnih zapisov, tako pa na polovici 16. stoletja, v času reformacije, lahko govorimo o utemeljitvi slovenskega knjižnega jezika, ki sloni na osrednjeslovenskih govorih, predvsem na govorici Ljubljane in njene bližnje okolice. Začetnik slovenskega jezika je protestantski pisatelj Primož Trubar, ki je 1550. napisal najprej Katekizem in Abecednik, 1557-1560 je prevedel novo zavezo ter 1564. izdal slovenski cerkveni red Cerkovna ordninga. Trubar (ki je v Ljubljani živel s prekinitvami več kot 20 let) je vzel za osnovo knjižnega jezika prav najbolj centralni slovenski govor, tj. jezik tedanje Ljubljane, ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobširnejših in centralnih slovenskih narečij (dolenjščine in gorenjščine), ki pa je obenem predstavljal tudi jezik največjega slovenskega mesta, tedanjega upravnega središča Kranjske, namreč Ljubljana je imela gledeno po prebivalstvu povsem prevladujoč slovenski značaj, bila je kraj, v katerem se je formiralo središče nove nacionalne slovenske cerkve, kraj, ki je postajal center meščanstva in kulturni center. Ta jezik je skušal obogatiti z elementi drugih narečij; razumljivo je, da predvsem z elementi svojega domačega govora. Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, ki je izšlo leta 1583. Prvo slovensko slovnico, Zimske urice proste, je 1584. napisal Adam Bohorič, prvi slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) pa Jeronim Megiser leta 1592. Protireformacija je ustavila in ovirala razvoj slovenščine. Konec 18. stoletja so se ponovno pojavili poskusi ustanovitve slovenskega knjižnega jezika. 1784-1802 je bila v slovenščino prevedena biblija, 1768. pa je Marko Pohlin izdal Kranjsko gramatiko. Velik pomen za slovenščino ima tudi Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark, ki jo je 1808. uredil Jernej Kopitar. Jezikovna merodajna oblika je bila vzpostavljena v 40. letih 19. stoletja po dolgotrajnih razpravah in zdarhah. Pomembno vlogo pri izgradnji slovenskega knjižnega jezika je imel tudi Valentin Vodnik. Izrazne možnosti novega knjižnega jezika so se v svojem polnem sijaju pokazale v književnosti. Začetnik slovenskega romantičnega pesništva je France Prešeren, pisateljsko vejo književnosti pa so utemeljili pisatelji, kot sta Fran Levstik in Ivan Cankar. Izoblikovanje slovenskega knjižnega jezika je izpopolnjeno v 19. stoletju s slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1895) in pravopisom Frana Levca iz 1899. Slovenščina je postala uradni jezik na področju Slovenije s Prvo slovensko Narodno vlado v novembru 1918, čeprav se je po členih o enakosti narodov iz 1867 oz. 1868 že prej uporabljala kot uradni jezik na vseh področjih tudi na območju Avstro-Ogrske kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo. 4. marca 1849 je cesar izdal patent s katerim je bila slovenščina uvrščena med 10 jezikov, v katere so prevajali državni zakonik in deželne zakonike (prvič 1. november 1849) in je tako prvič obveljala kot uradni državni jezik. Danes je knjižni jezik stanoviten in dobro opisan in utemeljen ter preiskan. Iz obilice priročnikov velja izpostaviti Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970-1991) SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) ter zadnji izvod Slovenskega pravopisa iz 2001.